Svetovna književnost je kot globalni pojav navzoča prek mnoštva lokalnih variant. Vsaka nacionalna literatura si je s knjižnim prometom, knjižnicami, prevodi, šolskim kanonom in repertoarjem referenčnih tujih del, ki so navdihovala domačo tradicijo, ustvarila svojo, specifično »glokalizirano« različico svetovne literature. Toda ta pluralnost je naddoločena z enotnim, a neenakim svetovnim literarnim sistemom, razpetim med središča in obrobja. Študije slovenskih in tujih avtorjev, zbrane v tej knjigi, razmerje slovenske književnosti do ideje in prakse svetovne literature prikazujejo v teoretskem in zgodovinskem kontekstu primerljivih književnosti Evrope, katerih sistemski položaj je obroben.